To ni tako enostavno povedati.
Opisati že še, kot zunanji opazovalec je takoj lažje, kot udeležen pa ne.
Torej.
Kot že vse do sedaj, je predvsem v kontekstu. Tu bi bilo potrebno podčrtati predvsem to, da je v kontekstu je že samo po sebi umevno, pa magari kdaj kdo ne priznal.
Predvsem je pa v zvezi konteksta, pa magari se menili o točno določenem času, kraju in vpletenih.
Vsi, ampak res vsi, eni sicer ne priznali, a tisto je potem že ena druga zgodba, o njej kje drugje, smo šli skozi različne faze in dojemali podobne situacije v različnih obdobjih različno.
Enim sicer ni jasno do zadnjega, nekateri pa le pogledamo nazaj in primerjamo, ter celo najdemo povezave, če že podobnosti težko pokažeš.
To je bilo na splošno, a velja tudi večinoma v konkretnem, včasih pa celo enkratnem.
Namreč.
So situacije, do katerih smo povsem irelevantni, saj ne vem če je pravi izraz, skratka nas ne tiče, nas prizadene, ne povežemo, dokler nismo dovolj zreli in v tem primeru stari.
Nekaterih se niti ne zavemo. Nekatere registriramo a se ne opredelimo, nekatere se nas dotaknejo a smo z vsem ostalim tako okupirani, da več kot preblisk ni. Včasih se zamislimo, a je reakcija v smislu, kaj se pa to mene tiče.
Potem je zopet od kombinacij odvisno.
Na primer, sam sem arhitekt, ali pa vsaj, sem se precej časa trudil da bi to bil, če je že prvo diskutabilno in kot tak bi se me moralo veliko prej tikati, preden sem prišel do te situacije.
Pa spet.
So časi v našem razvoju, ko smo tako polni sebe, da se z trivialnostmi pač ne bomo bavili, saj je toliko nujnih stvari.
V resnici precej res in večinoma tudi edino pravilno.
A kaj?
Na primer sem arhitekt in rišemo dom upokojencev in smo v tisti fazi, ko se bi dalo dodati vrednost.
Kadar rišeš javne hiše, je vse po reglcih. Je 100 in še več pravilnikov, standardov in sploh nihče ne pričakuje kaj več, kot to, ker je treba itak v tem najti najhitrejšo in najcenejšo, pa še pol vsi cvilijo kako je drago in da je potrebno gradnjo poceniti.
Za ceno uporabnikov, koga pa.
A bo ker obrtnik kaj ceneje naredil. Še nikoli nikjer nobeden.
Kvečjemu se je med gradnjo podražilo in hoče aneks k pogodbi.
Izgovorov en milijon.
A vse tole je, ven se vlečt.
Ker v resnici ima čisto vsak projektant slabo vest.
Seveda vsak ne in tudi tu od faze razvoja odvisno, na začetku ja, z leti pa debelo kožo in ga seveda ne gane.
Pa vendar.
Vsaj za dom upokojencev bi lahko bilo malo bolj človečno, če so lahko pisarne povsem razčlovečene in je samo stroj za potrebe investitorja.
In tu smo šele pri začetku, zakaj sem se spravil tole pisati.
Ker.
Ker se o takih sprašujemo šele takrat ko smo v situaciji.
Ravno tu pa je potem največji zajeb.
Namreč, še tako subtilen arhitekt, civil pa itak, je v tistem času, ko pride do tega že fejst senilen in ga seveda nihče ne jemlje več resno.
Zgodba gre kola:
V domu upokojencev so najbolj želene samostojne sobe, če ne že garsonjere, a to je potem že druga zgodba.
Da ostanem v domu za ostarele.
Eno sobnih je samo za vzorec, ker so drage kot žafran.
Zato je največ dvoposteljnih.
Je potrebno zelo spremeniti stališče, da se sploh vdaš in privoliš v dom.
To je večinoma potem ko ti je jasno, da brez tuje pomoči več ne gre, predvsem pa po kakšnem nemarnem padcu, na obisk pa še dolgo nobenega, tako da potem tam na tleh kapituliraš in ...
In privoliš da se ti življenje povsem spremeni.
Seveda so tudi tu razlike, če jih spremljaš, kar je pa šele potem ko imaš koga tam, da so blazne razlike.
Eni celi veseli da bodo šli, a teh je samo za vzorec, da ne bo tako dolgčas doma in so zares potem zgodbe, da imajo tam potem upokojenci svoj žur.
U, to znajo celo klanovstva biti, a to je potem že spet ena druga zgodba.
Kot rečeno teh ni veliko. Največ jih je prej omenjenih.
Pol pa pridemo šele do vzroka zakaj tole nakladam.
Ja, dvopostelne sobe so zakon, ni debate, a vsak dom ima tudi nekaj tro, ali celi 5 posteljnih.
Ja, to pa ni človečno.
Lih o tem sem hotel.
Seveda, ko si še pri močeh in imaš stališče in sploh ti grejo vsi po vrsti na jetra, skratka si v fazi, ko si še precej, če ne bi takrat pogrnil bi bilo še povsem drugače, v redu.
A še tak v redu, s stališči in sploh nekoč preide v fazo.
To sicer ne znam imenovati, a za ilustracijo naj ostane vegetativno.
Ker za zunanje opazovalce celo izgleda tako.
Namreč pride čas ko sediš, ali celo ležiš in čakaš.
Ali imaš takrat stališče?
Seveda.
A ne vem če je še kaj z aktivnim življenjem.
Meni tisto izgleda prej priučen vzorec, ker mnogi reagirajo povsem na slepo.
Sploh ni v kontekstu in nekaj nergajo.
Verjetno se jim takrat po glavi podijo svako jaki spomini, na katere reagirajo, verjetno podobno kot takrat ko se je spomin rodil, a z sedaj tule pa nimajo več veliko skupnega.
Ok. Nima veze.
Ima pa da zna ta faza kar trajati.
To sploh ni pol se je pa zgubil in odšel.
Ja, je zadnja faza a je lahko celo leta dolga.
In smo končno tam. Tam zaradi česar tole pišem.
Mojo mamo smo dali v dom ko je bilo že precej na oni strani.
Je sicer imela še svetle trenutke, včasih se je zdelo da je še povsem pri sebi, potem pa. Je znala kar v istem stavku odtavati, v take spomine, za katere sem se čudil, da je bila zraven.
Pa ja ne moja mama.
Oh, kaj takega.
Ok, nima veze.
Ima pa, da je v obdobjih ko je bila pri sebi, sila uživala, da je bila v sobi s petimi, ker se je cel dan kaj dogajalo in je lahko stalno komentitrala in klepetala z osebjem, včasih pa še z sotrpini.
Ko si v taki fazi, i020jmo jo sanjski, ker se ne ve kdaj sanjaš, kdaj pa ne, je biti sam v sobi obupno dolgčas.
Če si priseben, in čakaš cel mesec, ves teden, da kdo pride potem je zares nemogoče.
Tako da.
Mogoče bi pa le morali imeti tudi 5 posteljne sobe in jih ne obravnavati kot negativno iz česar sledi, da bi v taki sobi bil še dodaten program.
Večji luksuz.
